home alone

dan 1: začetek

vrata se zaprejo. SAMA ! brca v želodec in cmok v grlu. cerkveni zvonik poje sedmo in meni končno postane jasno. saaaamaaa... zapredem, okupiram zapuščeno sospalčevo blazino, se raztegnem po postelji in še malo oddremam.



dolgo tako ne gre. pred vrati slišim tokratnega varovanca, ki odkriva nafto (ali pa išče samo dovolj velik "grif", da bi laho z enim potegom odprl vrata). ta ni vljuden kot tisti od mojih staršev. no on niti v mojo spalnico itak nima vstopa in zato ne more gnjaviti.

projekt: poberi se iz postelje in se zmeni za tisto kavo, ki si jo obljubila včeraj. simpl ko pasulj. pa ne da sem že kdaj kuhala pasulj. kaj je sploh to? puhh... drugič, kopalnica čaka. po rutinskim vstavljanju leč in čiščenja zob ugotovim, da imam kasneje tekmo in da bo treba depilirati. noge. samo do kolen. več se tako ne vidi zelo in se mi ne da. leva - checked. omg! zakurit. ko sem se tako trudila okrog peči na drva, ki mi je še vedno uganka, ker mora biti nek prefinjen način, ki vedno deluje in ki ga uporablja lastnik stanovanja, meni pa še vedno ni potegnil (kljub ponavljajočim se demonstracijam in inštrukcijam).

rantantan. neeee... depilator je zletel po bani. in se razletel. po neuspelem poskusu reševanja in sestavljanja delov napravice sem se odločila za britvico. kolegica mi je predlagala, da sedaj lahko primerjam, kaj je bolje. c c c

ogenj? dela. čeprav sem brikete pred eno uro privlekla iz podstrešja in mi ni kanilo, da bi lahko včerajšnje "tople" dala na vrh... oh kam se je razlezla ta roža? kdaj? v stanju nekje med jutranjimi zaspanimi sanjami in budnem dopoldanskem sanjarjenju o kavi mi je (čeprav mi še vedno ni čisto jasno, kako, ampak roke so delale) uspelo privezati dve povešeni rastlini, nadzorni se mi je malo smejal izza brk in vsak možen trenutek, ko sem imela polne roke, izkoristil za prilizovanje.

po parkratnem iskanju padlega šraufa in resnih obetih musklfibra v ramah mi je uspelo pribiti košček rahlo ovite elastike, uporabljen kot rastlini udoben nosilček, na tram. ne da bi razbila luč, seveda. in v svoji pametni glavi sem bila kar naenkrat povišana v ramba.

dan 2: napredno

čin sem že izgubila. po vztrajnem iskanju že tretje ustrezne krpe za steklo sem obupala in se odločila pomiti okna v old-fashion slogu moje mame. s cetom, tisto stvarjo, ki jo imajo vedno "hostese za okna" na bencinskih črpalkah in ki grozno škripa (tako mi je le uspelo na trenutke pregnati nadzornega), veliko vode, ki se pogosto menja in krpo za izsuševanje.

aja, kako sem izgubila čin. preprosto. že drugič, DRUGIČ!!!, odkar občasno prestajam življenje v tem stanovanju, sem treščila v vogal peči. saj veste... od spodaj navzgor z vso silo, ko si križ že tako želi, da se vzravnaš, da dodatno "potegne"... s približno centralno levim delom lobanje. peč še dela. šele v tretje gre rado, pravijo. in glede na frekvenco mojih glavnih napadov na nič hudega sluteč stroj, mislim, da sem denarju, ki ga dajem na stran za hude čase, ravnokar določila namembnost.

dan 3: rutina

po dveh dneh osamljenosti me je varovanec presenetil z nepredvidenim crklanjem, ki je trajalo sumljivo dolgo. sem kar pripravila pralni stroj - tepih bi oprala v vsakem primeru... in ko so bila kopalniška tla odkrita, se seveda nisem mogla zadržati, zato sem se vrgla na keramiko in armaturo. vedno znova se začudim, da se kopalnica tako dobro drži - pri svojih častitljivih letih in mojih obsedenih napadih drgnjenja, ki sem jih pobrala po mami, bi vsaka druga že žrtvovala kakšen kos ploščice ali kromiranega sloja pipe.

dan 4: vremenska smola

čas zase. kaj zase? za družbo! in za delo, seveda... ne vem, če je bil delovni kotiček, zanič vreme, obljuba popoldanskih in večernih srečanj ali skrajna sila - kar naenkrat me je obiskal navdih in me razsvetlil za nekaj novih prispevkov... roki so se pokrili in rezultati so bili tudi zahvaljujoč urednikom odlični :) ceno pa so plačali piškoti, ki so še eno noč počivali v hladilniku v složni skupnosti zgnetenega testa.

dan 5: panika

ker se nadvse mudi, sem stlačila skupaj podaljšan sprehod, dva kofeta, od katerih sem enega izpustila, piškote (končno), divjanje sodobne čarovnice po stanovanju gor in dol (o. p.: sodobne čarovnice imamo sesalce in ne metel) in hmm... spet sem bila gotova prehitro, kaj več se mi pa ni dalo.

dan 6: čakanje

prekleta okna. že 3x sem jih drgnila in ker zjutraj sonce posije pod takšnim kotom, da se "nezglancanost" najbolj vidi na zame, višinoboječko, zelo težko dosegljivih predelih, sem na koncu obupala in bom pač držala fige, da lastnik nekaj časa ne bo opazil (ko bo, se bom pa ponižno opravičila in rekla, da če hoče popolnost, naj mi okno sname... mislite, da bo šlo skozi? :-O)

na seznam svojih za večino občasno res nenavadnih prehranjevalnih navad sem dodala rižoto z radičem. v gostilni je odlična. pa poglejmo, kako bo šlo meni.
riž - mam
radič - ravno kupila
čebula - vedno na zalogi
jušna osnova - hvala bogu, da jo bom končno lahko porabila...
pa naj se nož zavrti in kuhalnica zapoje. (takoj, ko pospravim posodo iz pomivalca in obesim perilo, seveda.) čebule ni. moja zelo iskrena napaka, ki je izhajala samo iz slepega zaupanja v božjo previdnost... ponovi vajo s trgovino (o zame presenetljivi neorganiziranosti priča dejstvo, da se po "fasngo" odpravljam že drugič danes). kupila sem si še jagode. mislim, da zaslužene. perilo je obešeno, rižota se kuha... RIŽOTA?! seveda se je malo prijela, ker sem prepozno preverila, če jo je treba zaliti... ker se mi vsaj zdi, da sem tako videla delati profesionalce in na veliko mačje veselje, sem dodala še tuno - gospod nadzorni medstopalni motovilec je seveda v poliz dobil obe konzervi.

sedaj pa grem... v upanju na splošno zadovoljstvo lastnika na kavč, pardon, sedežno, lizat bojne rane. pa dober tek ;)

zaključek: osvojena znanja in zavedanja


1. seznam končanih opravil še vedno ne presega seznama poškodb,
2. moja mami je carica.