Evo mene v predpasniku. Hahaha, ne bo slike, ne sanjajte. (Lahko me pa povabite, da pridem kaj skuhati in takrat ga bom sigurno oblekla.)
Včeraj sem šla v trgovino po kavo in razmišljala, kaj bova danes kosila. Nekako sem se spomnila na polento, ker sva nazadnje jedla golaž menda s testeninami, v mleku kuhava gris in sem koruzo (razen kokic v kinu) nekako "skenslala" iz svojega življenja. Koruzni bog, ni bilo namerno, zato se ti iz srca opravičujem.
Poleg zavitka (najcenejše, seveda) polente sem nabavila še po eno zeleno in rdečo papriko, zmlete paradižnike v tetrapaku, čebulo in česen pa sem že imela doma. Prav tako imamo vedno na zalogi olivno olje, maslo in osnovne začimbe, kot so poper, sol in sveže začimbe, ki jih vedno najdete v domačih vrtičkih. Aja, da omaka ne bo "prešvoh", sem se odločila porabiti še dve konzervi tunine.
 |
| Sestavine si pripravite prej. |
Toda (ja seveda bom zakomplicirala) preden napišem svoj prvi recept/blog, vam moram povedati zgodbo. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz sem svoje kulinarične učne ure pred food networkom preživljala doma. Spominjam se svojega kompleta "firtuha" in rutke in paniranja lignjev. Joooj, to so bili časi, ko smo jih še "pohali" doma. In od takrat naprej imam kuhinjskih spominov malo morje.
Moja mama je vedno rekla: "Triči, poglej, jaz si vedno preberem recept," - v resnici se ga je učila na pamet, da ji med kuho ne bi bilo več treba preverjati - "potem pa naredim kaj po svoje." In res. Njeno pecivo nikoli ni bilo presladko, okus obare se nikoli ni ponovil in štrudelj je še zmeraj vsakič boljši. Čeprav se zdi, da je vrh dosegla že deset let nazaj. In tako se je vsaka jed imenovala _____ a'la Ivanka. Od tod tudi moja klasifikacija obrokov, ki jih pripravljam. "Po moje" je mogoče res malo hinavsko - bi morala reči "po najino", ker so verjetno ves občutek in ideje prišli iz domače kuhinje. Ampak sedaj kuham sama in včasih presenetim celo njo (in ego "napumpam" še za nekaj barov).
Pa se lotimo. Polento sem skuhala po navodilih. Ha, prvi trik. Veste, ta navodila so vedno tako zavedljiva. Jaz res ne maram tistega betona in razmerja med suho in tekočo snovjo - pa naj gre za riž, zdrob ali kosmiče - napisana na embalaži mi ne ustrezajo. Vzela sem 600 ml vode, jo solila (1 čž) in ko sem vanjo vsula 200 ml polente (razmerje 3:1), sem si hitro pripravila še en delež vode za vsak slučaj. Ker niti maslo ni pomagalo, sem seveda vso rezervo porabila, da bi iz rumene kamnine naredila rumeno brozgo. Kuhala tri minute - kot je pisalo - ampak mi je bilo vseeno, ker sem vedela, da jo bom dala počivati in kasneje popekla. Polento sem vlila v okrogel pekač, obložen z alufolijo in ga dala na hladno, da se strdi.
 |
| Meriti je treba v enakih merskih enotah, zato se sama držim volumskih. |
 |
| Če s kuhalnico niste spretni, bodo nastale grudice. Poskusite z metlico ali pa si pri preverjanju nastanka grudic pomagajte z vilicami. |
Ah, sem šla pogledat pa ni treba hladiti. Za strjevanje polenta očitno rabi samo čas. Koliko? En, dva... petih odstavkov :) Recimo petnajst minut. Sedaj jo s folijo vzamemo iz pekača, postavimo na desko in razrežemo kot torto (le da se sploh ne packa) na osem delov. Če imate pekač v obliki pravokotnika, luštno izgledajo tudi palčke. Pa še lažje jih je "upravljati".
Papriko narežemo na enako velike kvadratke. Pripravimo čebulo. Ponavadi je za dva v poletnih omakicah porabim samo pol, zato neolupljeno prerežem, polovico z manj poškodovanim olupom neprodušno zaprem in vrnem v hladilnik, ostalo polovico pa olupim. Pri sekljanju čebule je praktično, če na spodnjem delu odrežemo le koreninice. Zarežemo toliko v živo, da se znebimo vse umazanije, ampak še vedno se mora polovička držati skupaj. Tako lažje vrežemo vzdolžne zareze, ki naj se zaključijo kakšen milimeter, dva pred koncem, potem pa v vok (ali navadno ponev) že vlijemo dve žlici olivnega olja in damo na ogenj.
 |
| Paprika na koščke, čebula na pol, skodelica za bio odpadke pri roki. |
 |
| Najprej čebulo zarežemo vzdolžno, a ne do konca. |
 |
| Sama čebulo na začetku praženja malo posladkam z rjavim sladkorjem. |
V času ko čebulo razrežemo še prečno, bo olje ravno prav vroče, a preden čebulo stresete vanj, ne pozabite prižgati nape, ker lahko vonj privabi celo ulico (ali študentski dom). Na polnem ognju med mešanjem čebulo malo posujem z rjavim sladkorjem, toliko, da zadiši. Mogoče lahko poskusite. Ko spremeni barvo, dodamo papriko, popražimo, dodamo še dva nasekljana ali stisnjena stroka česna, posolimo in popramo (lahko z navadnim poprom, jaz imam v tej kombinaciji sicer raje kajenskega), pokrijemo in dušimo do mehkega.
Itak je bilo prevroče in se mi je zelenjava malo "prijela". Tako imenujem tisto fazo, ko že porjavi, a še ni zoglenela, ta "porjavitev" pa v bistvu samo izboljša okus. In sem vse skupaj samo malo zalila, premešala, pustila, da voda delno izpari in dušila naprej.
Pa sem že nazaj pri polenti. V drugi ponvi sem stalila za kaka 2-3 mm rezino masla (vzporedno z najmanjšo ploskvijo navadnega 250-gramskega kvadrčka), malo potresla s ponvijo, da se je spenilo in na maksimalnem ognju vanj položila kose polente. Zakaj maksimalna temperatura? Če boste na hitro močno zapekli katerokoli živilo, bo vpilo manj maščobe, saj bo hitro ustvarilo skorjico. Pokrijem in tačas preverim papriko.
Zelena je že čisto mehka, rdeča pa še malo škripa med zobmi. Nič zato. Zelenjavo sem odložila v globok krožnik (v katerem sem že prej hranila narezano papriko) in jo pokrila s folijo od polente. Med kuhanjem se trudim vzdrževati red in biti čim bolj ekonomična... Vok sem vrnila na majhen ogenj - nisem ga čistila, pomembno je, da je dno dokaj suho, ni pa treba, da je brez ostankov, ker se bo zelenjava itak vrnila vanj. Dve konzervi tune sem spraznila direktno v toplo ponev z oljem vred (sem ga za čebulo dala malo manj na ta račun), vendar, če ne marate maščobe, ga sami odlijte. Tuno sem pražila, da je postala "pocasta" in malo spremenila barvo, vrnila zelenjavo, pokrila in pustila na malem ognju.
Krožne izseke polente sem obrnila še na oba robova (najprej na enega, ko se je zapekel, na drugega, z lokom se pa nisem ukvarjala). Skorjica je očitno uspela, saj se mi je hotela takoj "odplastiti". Kako polenta obstane na ožjem robu? V bistvu kar sama od sebe. :) No, en kos mi je malo nagajal pa sem ga "podpolcala" s sotrpinom. Zapekla na močnem olju na obeh straneh, preverila omako, paprika je bila ok, dolila sem še kakšen deci in pol paradižkove omake iz tetrapaka in pustila pokrito na minimalnem ognju, da so se okusi premešali.
 |
| Kose lahko podprete kar enega z drugim. |
Polento sem obrnila z zadnjo še nezapečeno stranjo navzdol in navrhu posula nariban parmezan. Slučajno sem ga našla v hladilniku, ker nam je zadnjič ostal od dostave. Pokrila sem, da se je stopil (in da je nehalo škropiti po stenskih ploščicah) in da se polenta zapeče še spodaj.
 |
| Omaka je že, parmezan na polenti se mora še stopiti. Oboje pokrijemo. Da prva počaka, druga pa dobi sirni "preliv". |
Ko boste pekli polento, na koncu masla skoraj ne bo več. Ne se sekirati, na teflon se ne bo prijela. Ogenj na maksimum, za omako sem seveda kot vedno potrebovala svojega najbolj iskrenega pokuševalca, ki jo je odobril, tako da sem samo še malo pospravila in ko je bil parmezan stopljen (rabi nekaj minut), servirala.
 |
| Dober tek! :) |
Čas kuhanja:
Dve uri s pisanjem bloga vred. Hec. Slabih 45 minut, če sledite navodilom. Spretnejši verjetno tudi manj.
Sestavine:
- 200 ml polente
- 800 ml vode
- čajna žlička (čž) soli
- tri zvrhane žlice naribanega parmezana
- pol čebule
- dva stroka česna
- ena zelena in ena rdeča paprika
- dve konzervi tunine v olivnem olju
- olivno olje
- 1 čž soli
- ščep kajenskega popra (lahko tudi več, ampak preverite pikantnost)
Pripomočki:
- kozica
- pekač (fi25-30)
- alufolija
- kuhla
- lopatka
- dve ponvi (ali ponev in vok)
- krožnik za odlaganje
- ponavadi si pripravim še eno posodico za bio odpadke, da se ne sprehajam do koša
Odpadki:
- Embalaža: polenta, konzervi, parmezanova plastična posodica za dostavo (v mojem primeru)
- Bio: čebulni, česnovi olupki, peclji ter semena paprike
Ostanki:
Dva kosa polente in dve zajemalki omake sem spravila na plitev krožnik in pokrila s folijo od prej. Baje se bo zvečer pogrelo v mikrovalovni in pojedlo. Sporočim, če koga zanima. ;)
Pomisleki:
Če ne marate čebule in česna, ju lahko izvzamete, če imate radi baziliko, jo kar dodajte, vedno gre k paradižniku, a ne pozabite, da je dišavnica. To pomeni, da je ne kuhate z jedjo ves čas, ampak jo dodate na koncu, da "pusti okus". Če imate svežo, dva lista "namočite", ko čakate, da se stopi sir in ju pred serviranjem odstranite. Za močnejši okus pa jo pustite v omaki dlje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar